Ponudba različnih pogonskih sklopov je danes na trgu pestra kot še nikoli. Tako je mogoče izbirati med pogonskimi sklopi z notranjim zgorevanjem (ki jih poganjajo bencin, dizel ali plin), električnimi pogonskimi sklopi in pa vsemi vmesnimi opcijami, poznanimi kot hibridi. Govora je o blagih hibridih, klasičnih ali polnih hibridih in pa priključnih hibridih. Slednji prinašajo različne lastnosti prvih in drugih, zaradi česar bomo tokrat pozornost namenil zgolj električnim motorjem.
Električni avtomobili – ki so se v prvotni obliki pojavili že na prelomu iz 19. v 20. stoletje, so svoj pravi razcvet začeli doživljati po letu 2010 s prihodom prvega velikoserijskega električnega avtomobila, Nissana Leaf (prvi klasični hibridi so prišli že dobro desetletje pred tem), dodaten zagon pa jim je dala afera dieselgate, ki pokazala, kolikšni so dejansko lahko izpusti škodljivih snovi sodobnih dizelskih motorjev. Realni testi so namreč pokazali, da so številke v praksi precej višje kot v laboratorjih, kar je vsekakor mlin na veter električnim avtomobilom.
Električni avtomobili namreč v praksi med delovanjem ne izločajo nobenih škodljivih snovi, ne glede na hitrost in dinamiko vožnje. In prav vožnja je naslednja lastnost, ki utegne prepričati marsikaterega potencialnega kupca. Zaradi narave elektromotorjev je namreč že na začetku na voljo praktično ves navor, ki ga avtomobil ponuja, kar na eni strani pomeni izredno hitre pospeške, na drugi pa tudi izniči potrebo po menjalniku, kar zmanjša kompleksnost pogonskega sklopa.
Druga je postavitev elementov pogona pri večini električnih vozil. Najtežji element, baterijski sklop, ki lahko doprinese k več 100 kilogramom teže, je namreč nameščen v podvozje vozila, med obe osi, kar avtomobilu zagotavlja idealno razporeditev teže, nizko težišče, s tem pa tudi boljšo lego na cesti in večjo stabilnost vozila,navkljub višji masi. Zgradba vozil je ob tem precej bolj modularna, kar proizvajalcem omogoča, da v vozilo namestijo enega ali več motorjev, spredaj ali zadaj in tako ponujajo tudi več možnosti pogona.
Manj gibljivih delov motorja sicer pomeni tudi nižje stroške na področju servisev, saj odpadejo stroški menjave olja in filtrov (zraka, olja ali goriva), zaradi česar so stroški rednega vzdrževanja precej nižji, po nekaterih študijah tudi do 40 odstotkov. Utegne pa na drugi strani priti do večjih stroškov na področju pnevmatik, saj večja količina navora (ki je na voljo skoraj takoj) vodi k večji obremenitvi pnevmatik in posledično hitrejši obrabi le teh ter krajši življenjski dobi.
Še precej večji strošek utegne na drugi strani prinesti menjava baterijskega sklopa. Večina električnih avtomobilov, ki so danes prisotni na cesti je še vedno opremljenih s prvotnimi baterijami, le redki pa so primeri, ko je (že) prišlo do izdatnega upada njihovih zmogljivosti. Električni baterijski sklop naj bi namreč v vsakem avtomobilu vzdržal vsaj osem let, življenjska doba pa je odvisna tudi o načina vožnje in polnjenja. Najbolj negativno na baterijski sklop vpliva izpraznitev baterije do konca, stalno polnjenje preko 100-odstotne zmogljivosti in pa stalno polnjenje na hitrih polnilnicah. Strošek menjave ob tem zna znašati (na uradnem servisu) vsaj nekaj tisoč, ali celo nekaj deset tisoč evrov (odvisno od znamke), zaradi česar bi ta strošek lahko v prihodnje hitro presegel tržno vrednost avtomobila.
Polnjenje električnega avtomobila je naslednja negativna lastnost, ki je še bolj izrazita ob še vedno relativno kratkemu dosegu električnih vozil. Ta namreč v povprečju pri večini avtomobilov znaša okrog 300 kilometrov mešanega cikla (številke močno nihajo od avtomobila do avtomobila in glede na način vožnje), kar je dovolj za vsakodnevne potrebe, zagotovo pa premalo za daljše poti, kjer bodo potrebni postanki za polnjenje. V primeru opcije hitrega polnjenja (če ga omogočata tako avtomobil kot polnilno mesto), bo ta postanek trajal vsaj okrog pol ure, če boste želeli baterijo napolniti z 10 na okrog 80 odstotkov. V primeru, da hitro polnjenje ne bo na voljo, bo ta čas lahko še precej daljši.
Hitro polnjenje sicer za seboj prinese tudi višjo ceno polnjenja, zaradi česar lahko v tem primeru cena vožnje za 100 kilometrov zlahka preseže 10 evrov ali 15 evrov. To pa je precej višji znesek, kot ga boste odšteli za 100 kilometrov vožnje po avtocesti z večino avtomobilov s termičnimi motorji. Tudi sicer je s stroškovnega in praktičnega vidika (v izogib visokim stroškov vožnje ter čakalnim dobam na javnih polnilnicah) priporočljivo na domačem ali službenem naslovu urediti lastno možnost polnjenja baterijskega sklopa. Seveda pa je to za številne prebivalce blokovskih naselij pri nas precej nemogoča naloga.
Seveda je tu še precej drugih pozitivnih in negativnih lastnosti električnih avtomobilov (ki med drugim vseeno niso povsem okolju prijazni, še posebej v državah, kjer elektriko proizvajajo s pomočjo termoelektrarn, s čimer se škoda na okolje ob tisti ki nastaja zaradi kopanja redkih surovin, potrebnih za izdelavo baterij le stopnjuje), vseeno pa so te, navedene zgoraj med najbolj ključnimi, ko pride do odločitve o tem, kakšen avtomobil kupiti v prihodnje.